Delo, 06.02.2010
Gostujoče pero
Koliko strateški je prostorski načrt za Ljubljano?

Ob sprejemanju strateškega in podrobnega prostorskega načrta za Ljubljano se je mogoče vprašati, zakaj v njem ni odgovora na nekatera posebna strokovna vprašanja, še zlasti pa, zakaj so bili nekateri deli strokovnih in tudi zakonsko opredeljenih ugotovitev ter ciljev preprosto zanemarjeni. Tako je v novem zakonu o prostorskem načrtovanju (2007), v katerem so končno upoštevane nekatere evropske in mednarodne konvencije, zelo jasno izhodišče, da je treba posege v prostor »načrtovati tako, da se omogoča prenovo obstoječega, ki ima prednost pred graditvijo novega«, (čl. 3/4) ter »celostno ohranjanje kulturne dediščine, vključno z naselbinsko dediščino« (čl. 3/8). V osnovni razlagi o »celoviti prenovi« je pojasnilo, da »se na območjih kulturne dediščine izvaja ob ohranjanju prepoznavnih značilnosti prostora in kulturnih vrednot varovanega območja« (čl. 2/1). Z navajanjem delov novih zakonskih predpisov in predstavitev nekaterih značilnih primerov bi morda lahko dokazali ne le preozke ali celo dogovorjene cilje v novem prostorskem načrtu, temveč celo njihovo nezakonitost, predvsem pa bi morali pri načrtovanju kakovosti življenja v svojem okolju uveljavljati svoje pravice tudi nestrokovnjaki in širša javnost.

Poskusov, da bi te in podobne usmeritve pri sodobnem načrtovanju posegov v prostor zanemarili zaradi izbranih kratkoročnih ekonomskih ciljev, je v slovenskem prostoru in morda še zlasti v Ljubljani veliko. Preprosto zanemarijo vse druge strokovne predloge ali tiste iz javnosti. Poskusi v nekaterih novih predlogih in sedanjih posegih, ki bi morali upoštevati kulturno dediščino in identiteto mesta, naj bodo spodbuda, saj je treba upoštevati, da so takšni načrti predvsem za prihodnost, trajnostni razvoj v prostoru in kakovostne bivalne razmere, in ne izključno za izpolnjevanje trenutnih političnih ali drugih zahtev.

Popolno zanikanje stroke

Primer popolnega zanikanja strokovnih osnov za strateški načrt razvoja Ljubljane je študija, ki je del 5. evropskega okvirnega programa. V njej so sodelovale strokovne skupine iz 18 držav pod naslovom Re Urban Mobil (Reurbanizacija na podlagi demografskih sprememb). Pripravili so posebno metodo načrtovanja prenove mest, ki upošteva najnovejše cilje sodobnega načrtovanja razvoja mest, naj ima prenova prednost pred nasilno novogradnjo, da bo kakovost bivanja v prihodnje odvisna od trajnostnega razvoja ob ohranjanju identitete, torej tudi različnosti in kulturne dediščine posameznih mest. Prebivalce in uporabnike je nujno treba vključiti že pri načrtovanju, ne šele na koncu. Ljubljana je bila celo izbrana kot eno od štirih vzorčnih mest – poleg Bologne, Leipziga in Leona. Pokazalo se je, da so vsa druga mesta te študije upoštevala, Ljubljana pa jih je preprosto zanemarila, čeprav so bili rezultati objavljeni v posebni monografiji in na svetovnem spletu.

Le nekaj podatkov iz študije zadostuje za predstavitev problema. Ugotovljeno je bilo, da je v širšem centru mesta praznih 13.600 stanovanj. Zakaj je torej treba graditi toliko novih, in ne prenoviti obstoječih? S pravilno usmerjeno prenovo mestnega središča bi lahko izpolnili večino zahtev po povečanju in posodobitvi urbane vrednosti mesta. Hkrati bi ne le ohranili, temveč tudi obnovili tisto kulturno dediščino, ki daje Ljubljani njeno resnično vrednost in prepoznavnost. Podobnih ugotovitev je bilo še nekaj, med drugim tudi ocena, da bi s tako usmerjenim »razvojem« mesta dobesedno prihranil več kot 20 odstotkov potrebnega investicijskega denarja, ki bi ga lahko vložili drugam.

Te analize in ugotovitve so nastale v sodelovanju z najboljšimi evropskimi strokovnimi ekipami na področju ekonomije, sociologije, demografije, ekologije, urbanizma in arhitekture. Zakaj so torej vzorčna mesta, ki jih obravnava ta študija in druge, svoje strateške načrte uskladila z novim načinom načrtovanja, zakaj EU sofinancira takšne študije in načrte za številna mesta (projekt Hera itd.) ter zakaj tega ne uvedemo tudi pri nas?

Uničevanje kulturne dediščine

Drugi primer neustreznih posegov v prostor so grobe poškodbe ali celo uničenje pomembne kulturne dediščine. Če upoštevamo našo novo zakonodajo, ki uvaja najnovejše oblike in zahteve po evropskih načelih vrednotenja in varovanja kulturne dediščine, je jasno, kaj mora vsebovati vsak podrobni prostorski načrt, ki mora nadomestiti nekdanje pogoje gradnje. »Če je v območje celovite prenove naselja vključena zavarovana arhitekturna, naselbinska in arheološka dediščina, mora podrobni načrt za celovito prenovo vsebovati konservatorski načrt.« Torej je brez njega izdelava urbanističnih ali arhitekturnih načrtov nezakonita.

Značilen primer je novo parkirišče, ki je nastalo z zasutjem arheoloških najdb na prostoru prihodnjega kompleksa NUK. Načrti na javnem natečaju so bili narejeni pred arheološkim izkopavanjem, čeprav se je vedelo, da je tam zelo pomemben del nekdanje rimske Emone. Še več, na natečaju so bili takrat odklonjeni tisti predlogi, ki so bili kakor koli povezani s predhodnimi arheološkimi raziskavami. Novih zakonskih predpisov takrat še ni bilo, vendar bi nam moral biti jasen odnos do kulturne dediščine. To se je zdaj ponovilo pri podzemnih garažah na tržnici in Kongresnem trgu, podobno se dogaja še marsikje v Ljubljani (Šumi, Kolizej).

Dresdensko opozorilo

Kako pomembne so odločitve o brezkompromisnih posegih v prostor s kakovostno kulturno dediščino, je v zadnjem času občutilo mesto Dresden v Nemčiji. Zaradi dosedanjega zelo kakovostnega odnosa do ohranitve kulturne dediščine je bilo razglašeno za Unescov spomenik. Zdaj je predlagan izbris s tega seznama zaradi izgradnje novega mostu čez reko, saj so z njim razvrednotili značilno podobo mesta, niso pa prepričljivo rešili celotnega problema prometa. Ali si res želimo, da Ljubljana ne bi bila spomenik državnega pomena, kaj šele kaj drugega, ker preprosto ne upoštevamo njenih resničnih vrednosti?

Poleg problemov, ki jih je že predstavila skupina »politično neobremenjene stroke«, bi se morali zdaj vprašati: Ali res ne morejo niti domača stroka in javnost, niti najboljši vzori in skupine strokovnjakov iz sveta, niti mnenja in predlogi javnosti postati najpomembnejše merilo za oceno ustreznosti in vrednosti pri tako pomembnih odločitvah, kakor je prihodnost glavnega mesta Slovenije?

prof. dr. Peter Fister

arhitekt